Aloe vera je resnično čudežna rastlina, ki je zelo dobro znana po svojih mnogih zdravilnih učinkih. Prvo zdravljenje z aloe vero je zabeleženo v egipčanskem zapisu iz leta 1550 pred našim štetjem. Egipčani so aloe vero imenovali kar rastlina nesmrtnosti, iz nje pa so tudi izdelovali kozmetične pripravke.

aloe-vera

Aloe vera je rastlina s podolgovatimi mesnatimi listi. Beseda aloe namreč izhaja iz afrike in opisuje stepsko rastlino z mesnatimi listi, medtem ko je beseda vera latinskega izvora in izhaja iz latinske oblike verus, ki pomeni ‘pravi’.

Že stari Egipčani so poznali blagodejne učinke aloe vere, zato so jo uporabljali za nego kože, ki je po uporabi postala voljnejša in mehkejša, saj jo aloe vera pomiri in ji povrne vlažnost. Kot eno od glavnih sestavin v sklopu svojih lepotnih tretmajev naj bi jo uporabljala Kleopatra, za pomoč pri celjenju ran pa tudi Grki in Rimljani.

Aloe vera vsebuje zdravilne in hranilne snovi, kot so polisaharidi, antrakinon in lecitin ter vitamini A, B12, C in E. Največ teh hranil pa naj bi vsebovali prav njeni mesnati listi, ki so precej zadebeljeni in široki, njihove vrhove pa zaključujejo tope bodice. Običajno so temno zelene barve z rahlo sivkasto in na otip pudrasto površino. Pod močnim soncem listi aloe vere porumenijo, njene konice pa se posušijo. Aloe vera cveti spomladi, ko požene golo cvetno steblo, običajno visoko do pol metra. Na njem se izoblikujejo nekaj centimetrov dolgi viseči cevasti cvetovi rdečkaste barve.

Aloe vera se torej uporablja tako, da se iz njenih listov pridobivata smola in gel, ki ju najdemo v njeni sredici in predstavljata njen najbogatejši del. Poleg gela in smole aloe vere v njenih sočnih listih najdemo tudi alojin sok. Iz mehke sredice lista se iztisne sok, ki se za domačo uporabo uporablja svež, saj je hitro pokvarljiv. Za konzerviranje alojin sok ni primeren, saj zaradi konzervansov in pasterizacije izgubi del svoje dragocene zdravilne vrednosti.